Anoreksija je samo ena od prehranskih motenj, ki pestijo današnji svet. Prizadeta oseba je v tem primeru zelo obremenjena z izgubljanjem telesne teže, in sicer zaradi izkrivljene samopodobe. Telesna teža se zniža pod minimalno težo, motnjo pa pogosto spremlja še velik strah pred pridobivanjem teže, prav tako nenehno prizadevanje za kontrolo nad izgledom telesa.
Na sploh lahko ločimo dva tipa anoreksije, in sicer glede na sam vzorec hujšanja. Restriktivni tip anoreksije pomeni, da se telesna teža poskuša nadzorovati tako, da vnos hrane precej zmanjšamo. Drugi tip pa je tako imenovan purgativni tip, pri katerem pa gre za vzorec prenajedanja in različnih poskusov zaužite hrane.
Najbolj tipični simptomi za anoreksijo
Anoreksija se lahko pokaže skozi nekatere zelo tipične simptome ter znake. To so na primer izjemna suhost, ki je povzročena namerno, odpornost ter zanikanje notranjih pa tudi zunanjih znakov telesne izčrpanosti, nelagodje ob krajih ali dogodkih, ki so povezani s hrano.
Med značilne simptome anoreksije sodijo tudi pretirana osredotočenost na hrano, telesni izgled, nenehna potreba po zunanji potrditvi, skrivanje telesnega izgleda pred drugimi, vedenjski znaki, kot so razdražljivost, ravnodušnost.
K razvoju anoreksije pripomore veliko dejavnikov
Da se anoreksija lahko razvije, seveda lahko pripomore kar nekaj dejavnikov – do dednih do okoljskih. V resnici gre za prepletanje bioloških in genskih temeljev, socialno-kulturnih dejavnikov, vzgoje in ne nazadnje še travmatičnih izkušenj.
Kadar sami ali pa bližnji pri vas pričnejo opažati nekatere opozorilne znake za anoreksijo, je v povezavi s tem potrebno čim hitreje ukrepati. Če denimo smatrate, da opisani znaki in simptomi še niso dosti razviti, se najprej lahko poučite o anoreksijo s pomočjo najrazličnejših informativnih virov, še bolje pa iz osebnih izpovedi oseb, ki so ali imajo podobno izkušnjo.
Pogovor s strokovnjakom o našem pogledu na hrano
Omenili smo, da je anoreksija samo ena od vrst motenj hranjenja. V povezavi s tem je dandanes na voljo veliko pomoči, tudi strokovne. S strokovnjakom, na primer psihoterapevtom, se lahko pogovorite o vašem pogledu na hrano pa tudi o razlogih za omejevalni odnos do nje.
Kasneje pa je v veliko pomoč lahko tudi strokovnjak s področja prehrane, denimo nutricionist. Ta lahko zelo učinkovito pomaga pri samem načrtovanju obrokov glede na posameznikov življenjski slog.
